Hruška navadna
Slovensko ime: Hruška navadna
Latinsko ime: Pyrus communis
Opis rastline:
Videz: Navadna ali gojena hruška je do 20 m visoko listopadno drevo s stožčasto krošnjo in je v mnogih znakih zelo podobna drobnici. Cepljena na kutini navadno ne zraste več kot 3 metre. Poganjki so rdečkasto do olivno rjavi, večinoma goli in bleščeči ter dveh vrst; kratki in dolgi. Brsti so temni, drobni do 6 mm in stožčasti. Ima globoko segajoče korenine.
Lubje: Na starejših drevesih je svetlo do temno sivo in razpokano v pravokotna polja.
Listi: So eliptični, jajčasti ali okrogli, grobi in premenjalno nameščeni. So goli, drobno nazobčani in na posameznih delih celorobi.
Cvetovi: Je enodomna in žužkocvetna rastlina, cveti aprila in maja, pred olistanjem.
Plodovi: So bistveno večji kot pri drobnici, 5, a tudi več kot 8 cm debeli in ne okroglasti, ampak se ožijo v pecelj. Zunanji omeseneli deli in sočni del cvetišča, je sladek in sočen, večinoma brez kamenih celic in precej različen od sorte do sorte.
Uporabnost: Hruška je takoj za jablano najpomembnejše sadno drevo zmerno toplega pasu. Plodovi hrušk so užitni sveži ali sušeni. Plodovi imajo nekaj zdravilnih lastnosti, saj urejajo prebavo in delujejo kot diuretik. Hruškov les je rdečkast, težek, trd in na suhem trajen. Uporabljajo ga za izdelavo ravnil, risalnih desk, lesenih vijakov, pihal, črnih klavirskih tipk in furnirja.
Zanimivosti: Hruškovo žganje vsebuje 1,3% – 4,2% metanola, ki je hud strup za centralno živčevje. Sveži plodovi nekaterih sort hrušk lahko škodujejo bolnikom z bolnimi prebavili.
Opis pripravil: Jože Prah, Zavod za gozdove Slovenije