Naravna dediščina
Lisca
Lisca (948 m) je biser Sevnice in Posavja ter izjemna lokacija za oddih in občutenje neokrnjene narave. Zaradi svoje dostopnosti, urejenosti in bogate vsebine je priljubljena med okoliškimi prebivalci in tudi obiskovalci iz bližnje in širše okolice. S sredogorskim podnebjem, naravnimi danostmi in čudovitim razgledom očara in privablja številne planince in plezalce, pohodnike, kolesarje, jadralne padalce, jahače in ljubitelje narave.
Izletniška točka privablja v vseh letnih časih. Različne naravne danosti so primerne za izobraževalne namene. Lisca se ponaša z raznovrstno botaniko, pestro favno ter ponuja zanimive in privlačne možnosti za raziskovanje na področju astronomije, zvezdoslovja in radioamaterstva. Z vrha je ob lepem vremenu najlepši pogled na širši del Slovenije, od doline reke Save do Snežnika, Slemena, Triglava, Pohorja, Pece, Kamniško-Savinskih Alp in še kam. Na Lisci delujeta hidrometeorološki zavod in rastlinska čistilna naprava.
Lovrenc in encijan
Lovrenc je 722 m visok vrh s cerkvijo sv. Lovrenca, ki se vzpenja ob planinski poti nad Velikim Kozjem in Lisco, nad Okroglicami v občini Sevnica. Najbolj poznan je po naravnem rastišču kluzijevega svišča (Gentiana clusij) ali encijana, katerega cvetovi travnik pod cerkvijo v značilno modro odenejo konec aprila ali v začetku maja. Pred njim zacveti tržaški spomladanski svišč (Gentiana verna ssp. Tergestina) ali mali encijan, za njim pa opojma zlatica (Ranunculus thora), endemit zasavskega hribovja. Tu uspevajo tudi druge zavarovane vrste, kot so kranjska lilija (Lilium carniolicum) in več vrst orhidej.
V preteklosti je bilo nahajališče ogroženo zaradi izkopavanja korenik svišča, gnojenja, vožnje z motorji in avtomobili, teptanja med množičnimi obiski ter zaraščanja. V skrbi za njegovo ohranitev je bilo leta 1994 razglašeno za naravni spomenik, od leta 2010 je tudi del biosfernega območja Kozjansko in Obsotelje. Dostop omejuje lesena ograja, v času največjega obiska med prvomajski prazniki je zagotovljen naravovarstveni nadzor.
Rumeni sleč
Poimenovanje rumeni sleč (Rhododendron Iuteum) je izšlo iz rumene barve cvetov. Pogosto se uporablja tudi ime azaleja (Azalea pontica), ki razkriva največje območje razširjenosti te vrste, ki obsega območje Pontskega hribovja v Mali Aziji. Poleg treh večjih sklenjenih območji je po Evropi raztresenih še nekaj manjših. Največje v Sloveniji predstavlja nahajališče pri Boštanju, ki je opredeljeno kot naravna vrednota državnega pomena in je del Nature 2000. Še eno nahajališče azaleje v občini Sevnica najdemo na Vrhku pri Tržišču. Do obeh nahajališč so urejene pešpoti.
Vse kaže, da je rumeni sleč v Sloveniji naravno razširjen in velja za rastlinskega posebneža, saj se pojavlja najmanj 1000 km od večjih sklenjenih območji razširjenosti. Ta oddaljenost je najprej napeljala na dvom o njegovi naravni razširjenosti na naših tleh. Enake rastiščne razmere na slovenskih nahajališčih, odkritje novih nahajališč in njihova medsebojna oddaljenost nakazujejo, da je rumeni sleč samonikla domorodna vrsta.V svetu je do zdaj znanih 1300 vrst slečev, v Evropi 6, od teh tri vrste v Sloveniji. Poleg rumenega še rjasti in dlakavi sleč, vsi pa so strupeni.
Ruparjeva bukev
Navadna bukev je graditeljica ali spremljevalka različnih rastlinskih združb. Med gozdnimi tipi v Sloveniji prevladujejo različni bukovi gozdovi s 56,3 %, jelovo-bukovih gozdov pa je 13,8 %. To pomeni, da je bukev z večjim ali manjšim deležem zastopana v 70,1 % slovenskih gozdov. Njena lesna zaloga je bila leta 2001 enaka smrekovi in je znašala 31,9 % skupne lesne zaloge. V Sloveniji je med gospodarsko najpomembnejšimi drevesnimi vrstami. Ima trd, težek, elastičen in na prostem slabše obstojen les z veliko ogrevalno močjo. Uporabljajo jo za pohištvo, parket, vezane plošče, železniške pragove, celulozo in pridobivanje oglja. Plodovi, vendar samo kuhani, so užitni, surov žir so nekoč uporabljali za prehrano prašičev.
Po podatkih uradnih evidenc ZRSVN je Ruparjeva bukev najdebelejša bukev v Posavju. Njen obseg znaša 487 cm, premer 155 cm, stara pa je več kot 100 let.