Navadna jelka
Slovensko ime: Navadna jelka
Latinsko ime: Abies alba
Opis rastline:
Videz: Do 50 m visoko drevo, ozko stožčasto, z vodoravnimi rastnimi vejami.
Lubje: Belo sivo, pri mlajših drevesih je gladko.
Listi: Iglice so dolge do 15 mm, dvozobe, na spodnji strani sta dve svetli voščeni progi.
Cvetovi: Je enodomna in vetrocvetna vrsta, cveti pa od aprila do junija. Moški cvetovi so rumenkasti, valjasti, do 2 cm dolgi in sestavljeni iz številnih prašnikov. Ženska storžasta socvetja so pokončna, do 6 cm dolga in rastejo na koncu lanskih poganjkov, v zgornji tretjini krošnje. Po oprašitvi postanejo modrozelena. Zreli storži razpadejo na drevesu.
Plodovi: Sivo rjavi, raskavo dlakavi, gladki.
Uporabnost: Les je mehak, elastičen, lahek in ima dobro izražene letnice. Uporabljajo ga v gradbeništvu, rudarstvu, pohištveni in celulozni industriji. Jelka je tudi pomembna medonosna vrsta. Mana, ki jo nabirajo čebele na jelki, je sladek drevesni sok, ki ga večinoma nepredelanega izločajo nekatere druge vrste žuželk, ki so prisesane na iglicah. Skoraj vsi deli jelke vsebujejo dišeča, v zdravilstvu in kozmetiki uporabna eterična olja.
Zanimivosti:
Po ljudskem izročilu so v jelkah menda nekdaj domovale gozdne vile, ki niso dovolile, da bi se kdo dotikal njihovih dreves, ali jih opazoval. Če si je to kdo drznil storiti, ga vile hudo kaznujejo. Preživi lahko z zelo malo svetlobe, v gozdu pa lahko kot zelo majhno drevesce preživi več kot 200 let.
Opis pripravil: Jože Prah, Zavod za gozdove Slovenije