Navadni brin
Slovensko ime: Navadni brin
Latinsko ime: Juniperus communis
Opis rastline:
Videz: Je do 15 m visoko, vednozeleno iglasto drevo, pogosto tudi široko razvejan grm. Navadni brin ima koreninski sistem z dobro razvito glavno korenino. Krošnja je lahko široka in nepravilna, pri drevesni obliki večkrat stebrasta in ozka. Veje ne rastejo v vejnih vencih, usmerjene so navzgor ali so povešene.
Lubje: Skorja na deblu sivorjava, sprva gladka, pozneje predvsem vzdolžno razpokana in se lušči v obliki trakov.
Listi: Iglice so 1-2 cm dolge, 1-2 mm široke, koničaste, zašiljene in bodeče. Največkrat rastejo po tri skupaj v vretencu in na vejah ostanejo po 4 leta.
Cvetovi: Dvodomna in vetrocvetna vrsta, cveti aprila in maja. Moški cvetovi rastejo v pazduhah lanskoletnih iglic in so eliptične oblike, 4-5 mm dolgi. Ženski cvetovi so zelenkasti, težko opazni, podobni listnim brstom.
Plodovi: Po oploditvi plodne luske omesenijo in tvorijo jagodast storž, ki ga imenujemo kar brinova jagoda. Ta je sprva zelena, ko dozori v drugem ali tretjem letu pa postane temno modra in poprhnjena.
Uporabnost: Brinov les je srednje težek, precej trd, trajen in prijetno dišeč. Uporabljajo ga v rezbarstvu, za izdelavo pip, okrasnih predmetov, za izdelavo palic, škatlic. Vendar so njegove količine na trgu zanemarljive.
Zanimivosti: Doživi lahko izjemno starost do 2000 let. Najvišji brin raste v Logarski dolini na poti proti slapu Rinka in je kar 14 m visok. Pod Borštom ob Dragonji pa so izmerili 12 m visok primerek s prsnim premerom debla 66 cm. Je pomemben vir hrane za mnoge ptice. Zreli jagodasti storžki se uporabljajo kot začimba, iz njih pridobivajo brinovo olje in žgane pijače. Ima pa tudi nekatere zdravilne lastnosti, saj čistijo telo in pospešujejo krvni obtok. Pri Ilirih je bil brin sveta rastlina in so ga uporabljali za sežiganje mrličev in kot kadilo, saj bi dim odganjal vse vrste zla, od mrčesa do urokov in čarovnic.
Opis pripravil: Jože Prah, Zavod za gozdove Slovenije