Veliki jesen
Slovensko ime: Veliki jesen
Latinsko ime: Fraxinus excelsior
Opis rastline:
Videz: Je do 40 m visoko listopadno drevo s pravilno, široko in zračno krošnjo, močnimi in dolgimi vejami in ravnim deblom. Koreninski sistem je dobro razvit in močen. Brsti so značilno črni
Lubje:V mladosti gladko in sivo, pozneje pa sivo do sivorjavo ter vzdolžno razpokano.
Listi: So navzkrižno raporejeni, lihopernato sestavljeni iz 7 do 13 lističev, ki so suličasti in zašiljeni. Po robovih so fino nažagani in večinoma goli.
Cvetovi: Cvetovi so združeni v obstranske late, so brez cvetnega odevala in zato slabo opazni. Veliki jesen je lahko enodomna ali dvodomna vetrocvetna vrsta, ki cveti aprila ali maja pred olistanjem.
Plodovi: So podolgovati,rjavi krilati oreški, združeni v značilne goste šope. Seme leži na koncu krilca.
Uporabnost: Veliki jesen najbolj cenijo zaradi trdnega, trajnega in lepega lesa, ki je primeren za izdelavo pohištva in parketa in prenese hude obremenitve. Iz jesenovine so izdelani ročaji najboljših orodij in različne vrste najzahtevnejših športnih rekvizitov od hokejskih palic in smuči, do telovadnega orodja jesenovo listje so nekoč uporabljali za živinsko krmo, s kuhanjem listja in volne so barvali volno zeleno, s skorjo in modro galico pa črno. Razni deli so uporabni v zdravilstvu. Izvlečki ugodno vplivajo na ledvice in pomagajo pri revmi in nepravilni prebavi. Veliki jesen sadimo tudi kot okras, vendar le tam, kjer je na razpolago dovolj prostora.
Zanimivosti: Največji znani slovenski jesen raste v Črnečah pri Dravogradu. Obseg njegovega debla v prsni višini je 550 cm, visok pa je 40 m. Jesen nastopa v mnogih mitologijah, ljudskih verovanjih in vražah. Vedno ima velikansko magično moč in je poln groženj. Kar dve mitologiji ga povezujeta s stvarjenjem človeštva. Pogosta je tudi povezava jesena s kačo. Napitek iz jesenovega listja naj bi zanesljivo deloval proti kačjemu strupu in kače naj bi se izogibale jesenove sence. Kače so raje lezle skozi ogenj, kot skozi jesenove veje, če ni bilo tretje poti. Tudi novorojenčka so morali prvič okopati pred ognjem, kjer so gorela jesenova polena. Jesenov les so potrebovali kolarji za izdelovanje koles za vozove. Katero je pravo drevo za izdelavo kolesa je vedel le kolarski mojster. Dolgoletne izkušnje in izročilo so ga naučili, koliko mora biti drevo staro, kje mora rasti kakšna mora biti njegova prožnost in še kaj. To znanje je prehajalo iz roda v rod in se ga ni bilo mogoče naučiti iz knjig.
Opis pripravil:Jože Prah, Zavod za gozdove Slovenije