• DOMOV
• O Sevnici
• Zgodovina

Zgodovina

Sprehod skozi zgodovino območja, ki ga danes predstavlja občina Sevnica, nam pokaže, da je prostrana pokrajina po levem in desnem bregu reke Save bila poseljena že v davni pradavnini. Tu so do začetkov našega štetja živeli Iliri in Kelti, kasneje pa so ti kraji prešli v posest rimskega imperija. O nemirnih časih preseljevanja ljudstev priča arheološko najdišče Ajdovski gradec, ostanek zgodnjekrščanske naselbine.

Sevnica se pod imenom Lichtenwald prvič omenja leta 1256, ko je območje pripadalo salzburški nadškofiji. Po kratkotrajni madžarski vladavini, ki je sledila, je ta del prešel pod habsburško oblast in tam ostal vse do konca prve svetovne vojne.

Sevnici niso prizanesli turški vpadi niti kmečki upori. V 16. stoletju je bil zato utrjen gornji grad Sevnica, pod katerim se je začelo razvijati mesto. Trg je večkrat pogorel, mesto je prizadela tudi kuga, o čemer še danes pričata kužno znamenje in taborska cerkev sv. Roka nad Sevnico.

Trške pravice je Sevnica dobila leta 1322, pravico do prirejanja sejmov leta 1513, do letnih živilskih sejmov pa leta 1783. Posadka v Sevnici se prvič omenja leta 1292, srednjeveški grad pa je v pisnih virih izpričan šele leta 1309. Grad je nema priča mnogih preživelih obdobij od renesanse do baroka. Pod gradom se nahaja Lutrovska klet iz 16. stoletja, ki predstavlja enega najlepših spomenikov renesanse pri nas. V njej naj bi Lutrov nauk učil tudi Jurij Dalmatin.

Najstarejšo stavbo Glavnega trga Sevnice predstavlja spodnji grad z letnico 1613. Ta skupaj z neoromansko župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja, cerkvijo sv. Florjana iz leta 1443 ter kipom sv. Martina iz 17. stoletja predstavlja najstarejši del mesta.

V 19. stoletju je v Sevnici bilo močno razvito slovensko narodno gibanje. Leta 1866 je bila tu ustanovljena prva čitalnica v Posavju. Čitalnici je leta 1869 sledil tabor, na katerem so zavedni Slovenci zahtevali Zedinjeno Slovenijo.

Ko je leta 1862 skozi Sevnico stekla železnica, se je izven trškega jedra ob železniški postaji začel razvijati novi del mesta. V začetku 20. stoletja je sledil hitrejši razvoj industrije in Sevnica je že v času med obema vojnama postala najbolj razvit kraj v Posavju, kateremu tesno za petami je stopal Krmelj z rudnikom premoga. Med drugo svetovno vojno je bilo območje vključeno v Hitlerjev selitveni program, zato je to obdobje med ljudmi pustilo globoke in boleče sledi.

Sevnica je postala mesto leta 1952. Mesto s približno 5000 prebivalci je industrijsko, obrtno, trgovsko, kulturno in upravno središče istoimenske občine z obširnim zaledjem. Prevladujejo lesnopredelovalna, kovinskopredelovalna, kemična in tekstilna industrija. Močno pa so v teh krajih zastopane tudi male kmetije, sadjarstvo, vinogradništvo, poljedelstvo in živinoreja. Večji del občine predstavlja slikovito podeželje s travniki, obdelanimi polji, vinogradi, hribi in griči, na katerih se kot samotni stražarji belijo cerkvice. To območje je narava obdarila z dvema avtohtonima rastiščema cvetja – azalejo in encijanom, ki svojo lepoto pokažeta v maju.

Celotno območje občine Sevnica ponuja nešteto priložnosti za doživete izlete, piknike v naravi, pohodništvo, kolesarjenje in ribolov.