Rdeči bor
Slovensko ime: Rdeči bor
Latinsko ime: Pinus sylvestris
Opis rastline:
Videz: Velik je do 40 m. Vedno zeleno iglasto drevo s stožčasto, v starosti dežnikasto krošnjo. Razvije globoko glavno in močne stranske korenine, s katerimi je zelo močno ukoreninjen.. Dočaka starost 300 in več let.
Lubje: V zgornjem delu in po debelejših vejah značilno rumenkastordeča, z nje se luščijo tanki lističi lubja. Starejša drevesa imajo debelo in globoko razbrazdano skorjo
Listi: Iglice so dolge 4-8 cm, so modro zelene in gosto rasle.
Cvetovi: Enodomna in vetrocvetna vrsta cveti maja in v začetku junija. Moški cvetovi so podolgovati in valjasti in se nahajajo na dnu mladih poganjkov v številnih skupinah. Ženski cvetovi so združeni v drobna, redeča ali rjava 5 mm dolga pokončna storžasta socvetja, ki običajno v parih ali posamezno rastejo na koncu letošnjih poganjkov. Storži dozorijo septembra ali oktobra v drugem letu.
Plodovi: Storži so dolgi 3-7 cm.
Uporabnost: Je lahek, mehak in srednje trd. Njegova uporaba je kot pri večini drugih iglavcev zelo široka. Uporaben je v gradbeništvu, pri vodogradnjah, v mizarstvu, za izdelavo stavbnega pohištva, za rudniški les, za ladijske pode. .. V iglicah je veliko vitamina C in eteričnih olj, zato jih uporabljajo v zdravilstvu. Iz rdečega bora so nekoč pridobivali smolo. Smolnate borove trske so nekoč uporabljali za razsvetljavo. Fosilno smolo, ki je tekla iz poškodovanih borovih dreves, imenujemo jantar
Zanimivosti: Največji rdeči bor raste v Šentjanžu nad Dravčami, na severnem robu Pohorja, visok je 18 m, njegov obseg pa je 342 cm. V zdravilstvu se uporabljajo ostali rastlinski deli, iglice vsebujejo veliko vitamina C, vdihovanje sopare pomaga pri vnetju pljuč in žrela, čaj iz storžkov čisti kri. Na Daljnem vzhodu je bor simbol nesmrtnosti. Tudi pri starih Grkih so borovi storži v rokah boga Dioniza izražali nesmrtnost rastlin. V Sloveniji uporabljajo bor pri nekaterih ljudskih običajih.
Opis pripravil: Jože Prah, Zavod za gozdove Slovenije