Lovrenc

Lovrenc, sredi gozdne krajine s suhimi travniki poraščen 722 metrov visok vrh s cerkvijo sv. Lovrenca, se vzpenja ob planinski poti med Velikim kozjim in Lisco v občini Sevnica. Območje Lovrenca je del biosfernega območja Kozjansko in Obsotelje ter botanična naravna vrednota državnega pomena. Velik naravovarstveni pomen ima mešanica rastlinskih vrst, od alpskih do toploljubnih ilirskih. Lovrenc je najbolj poznan po naravnem rastišču enega od rastlinskih simbolov planinstva – kluzijevega svišča (Gentiana clusii), ki običajno cveti konec aprila in v začetku maja. Kluzijev svišč je alpska rastlina, ki se je kot ledeniški ostanek ohranila ponekod v predgorju, tudi v Zasavju. Z oddaljenostjo od alpskih nahajališč in s številčnostjo primerkov, ki običajno že konec aprila pomodrijo travnike pod cerkvijo, je Lovrenc izjemno botanično nahajališče. Pred njim zacveti tržaški spomladanski svišč (Gentiana verna ssp. tergestina), za njim pa opojna zlatica (Ranunculus thora), endemit zasavskega hribovja. Tu uspevajo tudi druge zavarovane vrste, kot so kranjska lilija (Lilium carniolicum) in več vrst orhidej – med njimi navadna in trizoba kukavica (Orchis morio, O. tridentata).

V preteklosti je bilo nahajališče ogroženo zaradi izkopavanja korenik svišča, gnojenja, vožnje z motorji in avtomobili, teptanja med množičnimi obiski ter zaraščanja. V skrbi za njegovo ohranitev je bilo leta 1994 razglašeno za naravni spomenik, od leta 2010 je tudi del biosfernega območja Kozjansko in Obsotelje. Dostop omejuje lesena ograja, v času največjega obiska med prvomajski prazniki je zagotovljen naravovarstveni nadzor.

Za ohranitev kluzijevega svišča na Lovrencu je treba:

  • ohranjati način gospodarjenja s košnjo (do dvakrat letno) in brez gnojenja vzdrževati travnike;

  • ohranjati sklenjeno travno rušo brez teptanja, ruvanja, paše;

  • preprečevati zaraščanje z grmovjem, drevjem in tujerodnimi vrstami;

  • dovoliti obiskovanje območja le po urejenih poteh in stezah ter táko fotografiranje, ki ne poškoduje sosednjih rastlin ali travne ruše;

  • ohranjati naravovarstveni in učno-vzgojni namen lokacije ter razvojno usmeritev izletniške, izobraževalne in pohodniške točke.


Na območju botaničnegaspomenika je prepovedano:

  • vsako poseganje, ki bi spremenilo rastiščne razmere na nahajališču, npr. odstranjevanje ali spreminjanje vegetacije, spreminjanje kislosti oziroma alkalnosti tal, odstranjevanje zemlje, ruše ali kamninske podlage, zasipavanje (odlaganje odpadnih materialov), gradnje vseh vrst ter zemeljska dela; 

  • trgati, izkopavati, poškodovati ali lomiti rastline oziroma uničevati vegetacijske formacije; 

  • spreminjati habitatne tipe, kot je npr. zaraščanje travnatih površin z grmovjem ali drevjem, spreminjanje travnatih površin v njivske; 

  • vsako delovanje na varovanem in ograjenem območju, ki škodljivo vpliva na rastline ali njihove združbe (posedanje, vožnja s kolesi ali motornimi vozili, puščanje odpadnih snovi ipd.); 

  • gnojenje z naravnimi in umetnimi gnojili.